Zrakotesnost se morda zdi manj relevantna lastnost stanovanjskih hiš, vendar se izkaže za zelo pomembno pri delovanju hiše in obstojnosti gradbenih materialov. Zrakotesnost je tudi eden temeljnih pogojev za pridobitev nepovratnih sredstev s strani Eko sklada.
Ob uhajanju iz objekta skozi konstrukcijske sklope se zrak ohladi in z njim kondenzira tudi zračna vlaga. Ob dolgotrajnem vlaženju večini toplotnih izolacij drastično pade izolativnost (ojača se toplotna prehodnost); sčasoma pa začnejo izolacije tudi propadati. Podobno ogroženi so tudi leseni deli hiše in drugi podobni materiali, ki začno propadati (plesneti, trohneti, gniti), kar lahko celo ogrozi konstrukcijsko stabilnost hiše.
Zato je pomembno da nadzor temu posveti dovolj pozornosti. Pri tem gre predvsem za izvedbo parozapornih folij (poudarke na stikih), izvedbo instalacij na zunanjih stenah, izvedbo ometov in še posebej izvedbo vseh prebojev skozi zunanji ovoj.

Ovoj zgradbe ni sestavljen samo iz pravilnih elementov, kot so ravne stene in streha. Mnogo več je na ovoju robov, vogalov, stikov in prebojev. Na teh mestih so toplotne izgube večje kot na idealnih mestih. Mesto, kjer toplota hitreje odteka kot na drugih mestih zgradbe, se imenuje toplotni most. Pri korektni izvedbi detajlov lahko skoraj vse toplotne mostove na zgradbi odpravimo ali vsaj omilimo njihov učinek. Za zgradbe, ki imajo toplotno izolacijo v standardu pasivne hiše (25–40 cm toplotne izolacije na stenah, 30–40 cm toplotne izolacije na strehi, troslojna toplotnoizolacijska zasteklitev), pomeni tudi samo eden nezmanjšan toplotni most bistveno motnjo skupnega koncepta. Da se odpravi toplotne mostove, je potrebno že v fazi načrtovanji z detajli preveriti vsa kritična mesta in posebno pozornost posvetiti pri nadzoru.
Njapogosteje mora biti nadzornik pozoren na: priključek podstavka zgradbe proti neogrevani kleti oz. temelju, balkonske plošče, statično pogojeni preboji toplotne izolacije v steni, priključek stene na streho, atika, vgradnja oken in vrat v stensko konstrukcijo itd. Problematike reševanja toplotnih mostov se je treba lotiti kompleksno. Obstajajo učinkoviti računalniški programi, s pomočjo katerih strokovnjak gradbene fizike ugotovi šibka mesta v konstrukciji oz. prisotnost večjih ali manjših toplotnih mostov in pomaga pri načrtovanju njihove optimizacije. Tako kot načrtovanje je pomembna tudi skrbna izvedba.

Gradbeni materiali, ki so pomembni za specifične zahteve pasivne gradnje, so tisti, ki imajo dovolj visok nivo določenih lastnosti:

• Nizka toplotna prevodnost
• Sposobnost akumulacije toplote
• Lastnost, ki omogoča zrakotesnost (npr. vlivanje in strjevanje, nerazpokanost,...)
• Trajnost in zanesljivost

Različni materiali s posamezno poudarjeno lastnostjo se uporabljajo n različnih mestih vgradnje. Toplotno izolativni materiali se nahajajo na zunanjem ovoju objekta, materiali z visoko akumulacijo toplote pa znotraj tega ovoja. Materiale ki omogočajo zrakotesnost se vgradi kot notranje sloje obodne konstrukcije (omet, folija,...). Za vse materiale pa velja, da morajo biti trajni in zanesljivi.

Posebni materiali pa morajo združevati več teh lastnosti. Tipičen primer pri pasivnih hiša je toplotna izolacija pod temeljno ploščo, ki mora biti hkrati toplotno izolativna ter tlačno trdna, potresno odporna in odporna na vse zunanje vplive. V ta namen se uporablja penjeno steklo, ki združuje vse naštete lastnosti in je zelo trajen in zanesjliv material. Kar je zelo pomembno, saj na njem stoji celotna investicija - hiša.

Skozi desetletja izkušenj so se izkazali določeni celoviti gradbeni sistemi, ki združujejo vrhunske lasnosti in jih zato upoabljamo (TermoLOGiK, beton,...) in nekateri, ki se jim moramo izogniti (lahke montažne konstrukcije, sistemi s parozaporno folijo,...).

Vsi ti materiali morajo biti pravilno izbrani in predvideni že pred gradnjo, v fazi gradnje pa mora biti nadzor pozoren pri načinu vgradnje.