Pasivna hiša je objekt, ki potrebuje višji in bolj strokoven pristop h gradnji. Vsi udeleženi, projektant, izvajalec, nadzor pa tudi investitor se morajo zavedati pomembnosti določenih segmentov tovrstne gradnje, da pasivna hiša kot zaključen objekt doseže predpisane lastnosti in standarde. In kar je pravtako pomembno, da te lastnosti ostanejo trajne inzanelsjive

Zrakotesnost se morda zdi manj relevantna lastnost stanovanjskih hiš, vendar se izkaže za zelo pomembno pri delovanju hiše in obstojnosti gradbenih materialov. Zrakotesnost je tudi eden temeljnih pogojev za pridobitev nepovratnih sredstev s strani Eko sklada.
Ob uhajanju iz objekta skozi konstrukcijske sklope se zrak ohladi in z njim kondenzira tudi zračna vlaga. Ob dolgotrajnem vlaženju večini toplotnih izolacij drastično pade izolativnost (ojača se toplotna prehodnost); sčasoma pa začnejo izolacije tudi propadati. Podobno ogroženi so tudi leseni deli hiše in drugi podobni materiali, ki začno propadati (plesneti, trohneti, gniti), kar lahko celo ogrozi konstrukcijsko stabilnost hiše.
Zato je pri vsaki hiši, še posebej pa pri pasivni hiši zrakotesnost tako pomembna. Že v fazi projektiranja in kasneje gradnji uporabljamo sisteme in rešitve, ki enostavno, poceni in učinkovito poskrbijo za zrakotesnost celotnega objekta.

Ovoj zgradbe ni sestavljen samo iz pravilnih elementov, kot so ravne stene in streha. Mnogo več je na ovoju robov, vogalov, stikov in prebojev. Na teh mestih so toplotne izgube večje kot na idealnih mestih. Mesto, kjer toplota hitreje odteka kot na drugih mestih zgradbe, se imenuje toplotni most. Pri korektni izvedbi detajlov lahko skoraj vse toplotne mostove na zgradbi odpravimo ali vsaj omilimo njihov učinek. Za zgradbe, ki imajo toplotno izolacijo v standardu pasivne hiše (25–40 cm toplotne izolacije na stenah, 30–40 cm toplotne izolacije na strehi, troslojna toplotnoizolacijska zasteklitev), pomeni tudi samo eden nezmanjšan toplotni most bistveno motnjo skupnega koncepta. Da se odpravi toplotne mostove, je potrebno že v fazi načrtovanji z detajli preveriti vsa kritična mesta. Najpogosteje so to: priključek podstavka zgradbe proti neogrevani kleti oz. temelju, balkonske plošče, statično pogojeni preboji toplotne izolacije v steni, priključek stene na streho, atika, vgradnja oken in vrat v stensko konstrukcijo itd. Problematike reševanja toplotnih mostov se je treba lotiti kompleksno. Obstajajo učinkoviti računalniški programi, s pomočjo katerih strokovnjak gradbene fizike ugotovi šibka mesta v konstrukciji oz. prisotnost večjih ali manjših toplotnih mostov in pomaga pri načrtovanju njihove optimizacije. Tako kot načrtovanje je pomembna tudi skrbna izvedba.

Glavni namen shranjevanja toplote v zgradbi je v tem, da se jo lahko izrabi kasneje (ponoči ali oblačne dni), ko sončnega sevanja ni več na voljo. Tako se zmanjšajo potrebe po energiji za ogrevanje, sončna energija pa se bolje izkoristi. Za shranjevanje toplote so najboljši masivni materiali. Vso toploto, ki jo material skozi dan akumulira, se s časovnim zamikom odda v notranjost.Tako je temperatura v prostoru izravnana skozi cel dan. Primerna gradiva za shranjevanje toplote so ilovica, opeka in beton, slabo akumulacijo pa imajo les in toplotne izolacije. Te lastnosti v projektivi in gradnji s pridom uporabljamo in na ta način enostavno in poceni povišujemo energetsko učinkovitost celotne zgradbe.
Slabost pasivne hiše s slabo akumulacijo je to, da ne morejo v celoti izkoristiti osnoven princip pasivnih hiš - to je zajem toplote snčnega sevanja skozi okna. Zaradi nizke sposobnosti akumulacije toplote, se takšna hiše namreč hitro pregreje in je potrebno zastirati okna.

Gradbeni materiali, ki so pomembni za specifične zahteve pasivne gradnje, so tisti, ki imajo dovolj visok nivo določenih lastnosti:

• Nizka toplotna prevodnost
• Sposobnost akumulacije toplote
• Lastnost, ki omogoča zrakotesnost (npr. vlivanje in strjevanje, nerazpokanost,...)
• Trajnost in zanesljivost

Različni materiali s posamezno poudarjeno lastnostjo se uporabljajo n različnih mestih vgradnje. Toplotno izolativni materiali se nahajajo na zunanjem ovoju objekta, materiali z visoko akumulacijo toplote pa znotraj tega ovoja. Materiale ki omogočajo zrakotesnost se vgradi kot notranje sloje obodne konstrukcije (omet, folija,...). Za vse materiale pa velja, da morajo biti trajni in zanesljivi.

Posebni materiali pa morajo združevati več teh lastnosti. Tipičen primer pri pasivnih hiša je toplotna izolacija pod temeljno ploščo, ki mora biti hkrati toplotno izolativna ter tlačno trdna, potresno odporna in odporna na vse zunanje vplive. V ta namen se uporablja penjeno steklo, ki združuje vse naštete lastnosti in je zelo trajen in zanesjliv material. Kar je zelo pomembno, saj na njem stoji celotna investicija - hiša.

Skozi desetletja izkušenj so se izkazali določeni celoviti gradbeni sistemi, ki združujejo vrhunske lasnosti in jih zato upoabljamo (TermoLOGiK, beton,...) in nekateri, ki se jim moramo izogniti (lahke montažne konstrukcije, sistemi s parozaporno folijo,...).